V Fizioterapijo Grosuplje sem prišel sedem mesecev po poškodbi hrbtenice. Pri padcu iz višine dveh metrov in pol sem si zlomil prvo ledveno vretence. V bolnišnici sem dobil tritočkovni steznik, ki sem ga nosil šest tednov. Približno mesec dni po poškodbi so se začele pojavljati bolečine v obeh nogah, ki so se v naslednjega pol leta stopnjevale do take stopnje, da sem lahko prehodil manj kot 200 metrov. Bolečine so se širile po sprednjem delu stegen v oba kolena, prav tako sem bolečine čutil tudi ob hrbtenici do višine lopatic. Težko sem hodil po stopnicah. Problem je bila tudi stoja, saj sem že po nekaj minutah čutil, da me nekaj močno vleče skupaj. Pri sedenju sem se počutil boljše. V leže nisem čutil težav, razen tega, da nisem mogel ležati na trebuhu.
66-letni gospod je pri padcu utrpel kompresijski zlom prvega ledvenega vretenca. Pred leti je že imel podobno poškodbo na tretjem ledvenem vretencu. Zaradi vedno hujših bolečin v nogah, hrbtu in občasnega mravljinčenja nog je bil štiri mesece po poškodbi pregledan pri ortopedu. Zaradi slabotnih patelarnih in ahilovih refleksov ter mravljinčenja je le ta bolnika napotil na EMG preiskavo. EMG preiskava je pokazala znake blage senzorne polinevropatije. Drugih pomembnih sprememb v stegenskih mišicah z EMG preiskavo niso našli. Čez približno mesec dni je bil napoten na magnetno resonanco ledvenega dela hrbtenice, ki je pokazala stanje po kompresijskem zlomu prvega in tretjega ledvenega vretenca. V področju od L1 do L5 je bila vidna zožitev spinalnega kanala. Na diskusih in vretencih so bile vidne izrazite degenerativne spremembe. Travmatolog je priporočil fizioterapijo in zdravljenje v zdravilišču, ker do takrat še ni bil na fizioterapevtski obravnavi. V primeru, da ne bi bilo izboljšanja je predvidel operativni poseg in sicer dekompresijo in stabilizacijo zgornjega dela hrbtenice.
Pri pregledu je bil gospod že na prvi pogled videti zelo prizadet. Njegova drža je bila sključena, hoja počasna, njegovi koraki so bili kratki. Pri obračanju na terapevtski mizi je bil počasen. Leže na hrbtu so se bolečine takoj močno povečale. Pod kolena smo morali podložiti blazino. Medenica je bila nagnjena nazaj, rotirana v desno, trebušna stena napeta. Izteg kolka ni bil možen niti do nevtralnega položaja, stegenske strukture so bile popolnoma zakrčene. Posledice miofascialnega neravnovesja so bile vidne tudi v ledvenem in vratnem delu hrbtenice.
V opisanem primeru ni bilo možno takoj predvideti, kakšen bo končni rezultat terapije. S testiranjem, tipanjem in opazovanjem smo ugotovili, da gre za hudo obliko miofascialnega sindroma. Vedeli smo, da neravnovesje lahko bistveno omilimo in predvidevali, da bo to vsaj nekoliko zmanjšalo njegove bolečine. Obenem smo se zavedali, da vseh težav, ki so posledica poškodbe vretenc, zožitve hrbteničnega kanala in degenerativnih sprememb hrbtenice ne bomo odpravili. Kljub temu smo že kmalu opazili velik napredek. Gospod je že po drugi terapiji lahko ležal na hrbtu brez podloženih kolen, dlje časa je lahko zdržal v pokončnem položaju, povečala se je prehojena razdalja. Iz spodnjih slik je razvidno, da so bile noge po dveh terapijah bistveno bolj iztegnjene. Manjša napetost v miofascialnih strukturah je povzročila, da so bile noge vidno bolj sproščene, lahko bi rekli da so bile na videz precej mlajše. Končni rezultat terapije ocenjujemo kot zelo dober, saj je bil gospod kljub majhnemu številu terapij po dveh mesecih ponovno samostojen pri vseh dnevnih aktivnostih.
Vesel sem, da lahko ponovno vozim avto, brez večjih težav vsak dan prehodim nekaj kilometrov. Predvsem zjutraj še včasih čutim bolečine v hrbtenici, vendar so te bolečine drugačne od tistih pred terapijo. Bolečin v stegnih in kolenih ne čutim več.
— Stane
